četrtek, avgust 17, 2006

smehoteka #362

Gre Mujo po Kamniški progi, zamišljeno opazuje ptičke, zajčke in srnice ob progi ter razmišlja o svoji Slovenki s katero naj bi se poročil v soboto na Ljubljanskem Magistratu.
Za sabo zasliši žvižganje, in ker je od nekega Slovenca slišal, da se lepo vzgojeni ne obračajo, če kdo žvižga za njimi, se tudi on ne zmeni za žvižg.
Žvižg je vedno bolj rezek, prihaja bliže in bliže, spremeni se v grom in Mujota zagrne tema, ko ga povozi vlak.
Imel je srečo.
Padel je na glavo in preživel.
Čez par dni se zbudi v Kliničnem Centru in šanta z berglami iz sobe v sobo, sem in tja po hodnikih, občudujoč najmodernejšo bolnico na Balkanu. Ne more se načuditi, kako je vse lepo in čisto, urejeno, same najnovejše aparature ...
Pot ga zanese v kuhinjo. Tam si ena od sester kuha čaj in čajnik začne piskati.
Mujo podivja.
Dobesedno se mu utrga.
Iz omare s požarnim orodjem iztrga sekiro, z enim zamahom sesuje čajnik in pol štedilnika, ko ga zagrabi zdravnik za roke in ga začne miriti: "Eeeej, Mujo - kaj ti pa je porkamadona?"
Mujo ga pogleda z rdečimi očmi pobesnelega bika in izdavi:
"Doktore, treba ih ubijati dok su još mali!"

Oznake:

nakracal samuelion ob 15:18, |

kraca: 0