ponedeljek, november 13, 2006
smehoteka #443
V sosednji ulici so bili oficirski bloki in tam so prebivali, kot bi rekel Bora Đordević v eni od svojih pesmi "domovine
najbolji sinovi". Plave uniforme so vsako jutro preplavile postajališče pred osrednjim blokom in potem je pripeljal
olivnozeleni avtobus in hrupno odpeljal branitelje režima na njihova odgovorna delovna mesta.
Ostale so mamice z otroki. In otroci so prijateljevali, čeprav jim nihče ni vbijal v glavo parole o bratstvu i jedinstvu.
Janezek in Slobodan sta bila zelo dobra prijatelja. V bloku sta bila soseda, vrata do vrat v istem nadstropju. Janezov oče je
bil kapetan prve klase. Slobodanov oče je bil major, kajti kot Črnogorec je imel možnost hitreje napredovati.
Fantka pa sta imela še nekaj skupnega; rojstni dan sta imela na isti datum.
Slučajnost pač.
Ko sta imela vsak svoj dvanajsti rojstni dan, je Janezek dobil zapestno uro s kalkulatorjem znamke Casio. Slobodan pa je od
očeta dobil pištolo od kragujevške Zastave. Naslednji dan sta se dobila na ulici in si pokazala darila, ki sta jih dobila. In ker
nobeden od njiju ni bil zadovoljen s tistim, kar je dobil, sta darili izmenjala. In Janezek je prišel domov s pištolo, Slobodan
pa z ročno uro Casio s kalkulatorjem.
Ampak Slobodanov oče je bil zgrožen, ko je videl, v kakšno nesmiselno zamenjavo je privolil njegov sin. In začutil je, da
mora svojemu odraščajočemu sinu pokazati pot v svet odraslih in da mu mora povedat kakšno življenjsko resnico, pa naj bo že tako kruta.
"Jesi ti budala, pa da ti ja kažem nešto kao prijatelju, sine.
Jednog dana češ sresti jednu divnu i zgodnu djevojku i odlučit češ, da se skrasiš i oženiš i decu da imaš s njom i tako to. I
onda, jednog lijepog sunčanog dana, ti dođes kući i nađes je u krevetu s drugim muškarcem ...
... I šta češ onda? .....
Pogledat češ svoj sat i reći... Je li, kolko dugo čete vi to?"
najbolji sinovi". Plave uniforme so vsako jutro preplavile postajališče pred osrednjim blokom in potem je pripeljal
olivnozeleni avtobus in hrupno odpeljal branitelje režima na njihova odgovorna delovna mesta.
Ostale so mamice z otroki. In otroci so prijateljevali, čeprav jim nihče ni vbijal v glavo parole o bratstvu i jedinstvu.
Janezek in Slobodan sta bila zelo dobra prijatelja. V bloku sta bila soseda, vrata do vrat v istem nadstropju. Janezov oče je
bil kapetan prve klase. Slobodanov oče je bil major, kajti kot Črnogorec je imel možnost hitreje napredovati.
Fantka pa sta imela še nekaj skupnega; rojstni dan sta imela na isti datum.
Slučajnost pač.
Ko sta imela vsak svoj dvanajsti rojstni dan, je Janezek dobil zapestno uro s kalkulatorjem znamke Casio. Slobodan pa je od
očeta dobil pištolo od kragujevške Zastave. Naslednji dan sta se dobila na ulici in si pokazala darila, ki sta jih dobila. In ker
nobeden od njiju ni bil zadovoljen s tistim, kar je dobil, sta darili izmenjala. In Janezek je prišel domov s pištolo, Slobodan
pa z ročno uro Casio s kalkulatorjem.
Ampak Slobodanov oče je bil zgrožen, ko je videl, v kakšno nesmiselno zamenjavo je privolil njegov sin. In začutil je, da
mora svojemu odraščajočemu sinu pokazati pot v svet odraslih in da mu mora povedat kakšno življenjsko resnico, pa naj bo že tako kruta.
"Jesi ti budala, pa da ti ja kažem nešto kao prijatelju, sine.
Jednog dana češ sresti jednu divnu i zgodnu djevojku i odlučit češ, da se skrasiš i oženiš i decu da imaš s njom i tako to. I
onda, jednog lijepog sunčanog dana, ti dođes kući i nađes je u krevetu s drugim muškarcem ...
... I šta češ onda? .....
Pogledat češ svoj sat i reći... Je li, kolko dugo čete vi to?"
Oznake: smehoteka
nakracal samuelion ob 08:56, | 
kraca: 0
« nazaj domov | Objavite komentar