Prejšnji teden so v Pelješkem kanalu našli truplo češkega turista, ki je utonil med plavanjem iz Zaostroga proti Pelješcu.

S tem se je odprla nova sezona hrvaškega Survivorja, resničnostnega šova, v katerem vsako poletje sodelujejo Obalna straža hrvaške policije, reševalci in ekipe hitre medicinske pomoči dalmatinskih letovišč, helikopterji Hrvaške vojske, Gorska reševalna služba, Nacionalno središče za koordinacijo, iskanje in reševanje na morju ter konzulati Republike Češke in Republike Slovenije.

Kaj zdravega odraslega človeka sili, da plava deset milj, od kod mu ideja, da bi se pred kosilom malo razgibal s plavanjem po progah lokalnih trajektnih linij, ostaja nerešljiva uganka. A dejstvo je, da se bo tudi to poletje lepo število Čehov in Slovencev iz Dalmacije vračalo v aranžmajih pogrebnih agencij.

Iz nekega popolnoma nerazumljivega razloga namreč Čehi in Slovenci namesto turističnih vodnikov nosijo s seboj na Jadran Guinnessovo knjigo rekordov. In medtem ko Nemci ali Italijani po cele dneve preležijo na soncu in srkajo osvežilne pijače v bližnjem lounge-baru, bi bile za Čehe in Slovence počitnice pokvarjene, če ne bi preplavali Jadranskega morja, z dvesto metrov globine "stavhali" šopa rdečih koral, brez vrvi splezali na zvonik mestne cerkve, z jadralno desko prepluli Tihega oceana ali z zmajem preleteli zemeljske krogle.

Eden od Slovencev, sicer miren učitelj kitare - morda ga poznate, ime mu je Martin Strel - je tako pred mesecem ali dvema odšel na letni dopust v Peru, se vse jutro dolgočasil v lokalnem baru, potem pa slekel hlače, skočil v reko in preplaval celo Amazonko, šest tisoč in pol kilometrov po brzicah pragozda, med piranhami in kačami, da bi na koncu prišel iz vode blizu Rio de Janeira, se vrnil domov v Ljubljano, prižgal televizor in zaspal v fotelju.

In človek se vpraša, kdo so pravzaprav ti debelušni turisti v havajskih srajcah - so to astronavti, vozniki formule 1 ali SAS-ovi specialci - kaj ti ljudje počno v življenju, če se jim plavanje v viharnem morju po sledi tankerskega propelerja zdi - dopust?

Enajst mesecev na leto so Čehi in Slovenci pridni, tihi in skromni ljudje, zaposleni kot učitelji kitare ali elektroinženirji, enajst mesecev naš Janez skrbno zaliva cvetje na oknu in striže živo mejo, prečka cesto na prehodu za pešce in skrbno ločuje plastične odpadke, nakar s prehodom hrvaške meje naenkrat postane Indiana Janez, pirat s Koroškega, pustolovec in raziskovalec: potaplja se na dih, skače s padalom, pleza po navpičnih stenah, s plavanjem odkriva morsko pot do Brača, raziskuje neznane civilizacije na Malem Lošinju, z golimi rokami lovi morske ježke in išče izgubljeni kovček na dubrovniškem letališču.

Zakaj je tako, zakaj iz morja med Zaostrogom in Pelješcem hrvaški reševalci še nikoli niso izvlekli Srba ali Bosanca, temveč vedno Čeha ali Slovenca, znanost na to nima zanesljivega odgovora. Najbrž ni naključje, da gre za dva gospodarsko in politično najnaprednejša naroda nekdanjega vzhodnega bloka. Kakorkoli že, medtem ko njihovi hrvaški in srbski bratje, kadar se naveličajo tranzicije, začnejo kak omejen vojaški spopad ali organizirajo manjši genocid, Čehi in Slovenci pred tranzicijskim dolgočasjem bežijo s paragliderji, jadralnimi deskami, sandolini in pedolini.

In tako bodo tudi letos policijski gliserji na odprtem jadranskem morju iz vode pobrali na desetine Čehov in Slovencev, ki so se na blazini, brez plavutk in kreme za sončenje, oboroženi zgolj z jekleno voljo, odločili odkriti novo trgovsko pot med Zaostrogom in Indijo.
Imamo pa tudi dokaj zanesljivo metodo, s katero lahko hitro ugotovimo, ali gre za Čeha ali Slovenca: če je nesrečnik izginil med plavanjem po voznem redu trajektov Jadrolinije ali se samo v poletnih natikačih odpravil osvajat Himalajo nad Makarsko, potem gre zanesljivo za Čeha; če pa je izginil med potapljanjem nekje na odprtem morju ali je italijanska obalna straža pred Pescaro našla okostnjak na jadralni deski, potem gre gotovo za Slovenca. Tako so si češki in slovenski bratje razdelili svoje interesne sfere v tem delu sveta, za kar bodo tudi to poletje plačali z glavami pogumnih češko-slovenskih raziskovalcev, ki premikajo meje znanega, ko utirajo pot tja, kamor človeški opanek še ni stopil.

Preden torej vplačate dosmrtni turistični aranžma v Dalmaciji, morate vedeti, da tam zakoni fizike še niso prilagojeni evropski zakonodaji, zato ni slabo, če se pred odhodom seznanite z nekaterimi osnovnimi podatki o tej negostoljubni deželi:
1.) pri potapljanju z jeklenkami se najpogosteje uporabljajo jeklenke s komprimiranim zrakom, redkeje piksne laškega ali plzenskega piva,
2.) za promet med kopnim in otoki se v Dalmaciji uporabljajo posebna prevozna sredstva, tako imenovane ladje,
3.) napihljive blazine in jadralne deske niso predvidene za čezoceansko plovbo,
4.) na planinarjenje se ne hodi brez planinske opreme, pitne vode in dobrega razloga,
5.) v Jadranskem morju je bolj malo kisika, ki je nujen za dihanje čeških in slovenskih bitij, in
6.) Gorska reševalna služba ne sprejema kreditnih kartic.

Podpišite se v spodnjem desnem kotu in dobrodošli v Dalmaciji, zadnjem še neraziskanem kotičku na planetu Zemlja

Oznake: smehoteka