ponedeljek, julij 25, 2005

močna koncentracija

vsekakor zmožnost našega intelekta, ki je prav majcena pikica v svojem brezmejnem oceanu. a če ne bi bili ljudlje različni, ne bi obstajale različne ljubezni do različnih koncentracij.
v bistvu je kontemplacija na temo koncentracije nastala na mojem pasjem sprehodu. krivci za to so bili ribiči ob reki. vse polno jih je bilo. ne bom rekel da so gomazeli, ampak na 20 metrov je sigurno bil en predstavnik društva za buljenje v trnek. žal drugače jih ne morem imenovati. sploh pa ne te, ki čepijo par ur ob neprevečderoči reki. pa meni bi se zmešalo. usmerjen pogled samo v eno točko in čakati... čakati... in še čakati. mogoče pa se le v tisti točki kaj zgodi.
za mene bedarija, za njih pa mogoče pot k razsvetlitvi.
drugo je, če je okrog tebe reka malo bolj deroča in aktivna mimo prisopiha medved ali te neznosno pikajo komarji in obletavajo netopirji. to je hvalevredno lovljenje rib. takšen stik z divjino se mi zdi nekaj pristnega in sigurno bolj všečen primer kako zapraviti čas z naravo.
ampak nepomično buliti v trnek... ne hvala.

Oznake:

nakracal samuelion ob 19:29, |

kraca: 1

Se strinjam, da je dolgočasno. Po drugi strani pa moram priznati, da so carji, ker so sposobni tako dolgo buljiti v eno točko in se jim ne zmeša (ali pač?). Jaz osebno sem tudi pristaš deročih rek, recimo rafting na Soči je že fajn stvar, pa še kaj bolj adrenalinskega je tudi fajn... samo, da je voda!